… včasih smo bili nalašč poslani k psihologu, ker je imel odlične bonbone, pa še pouk smo zamudili.

“Brinjska leta” so bila zame najbolj zabavno obdobje življenja. Spomnim se, da smo med kosilom vsi čakali, da se je voziček s pladnji napolnil do vrha. Takrat ga je Cveti odpeljala v kuhinjo, mi pa smo se v minuti, ko je ni bilo, kot nori zapodili pospravit ostanke hrane. Seveda tudi popoldanski obiski Štiha, pa vsakič, ko je eden od naju s sosedom Gašperjem doma pozabil šolsko torbo; naša razredna interna fora “a poimensko”, ki je ni razumel nihče razen nas… Pa vse prigode na modelarskem krožku, ko smo se z Janezom in Ano igrali Trenja z ravnili kot mikrofoni in fehtali Mici za sladoled. Najbolj bizaren je bil zagotovo dogodek s smetnjakom za papir. Od vedno sem bila zelo tekmovalna in sošolce sem vedno preganjala, da bi zmagali v medrazrednih tekmovanjih. Z Ano in Laro smo videle odklenjen smetnjak za papir in se odločile, da ven poberemo čim več. Da nas ljudje na ulici ne bi čudno gledali, je Lara zaprla pokrov, medtem pa sva z Ano polnili škatle. Ko sva hoteli ven, se je smetnjak zaklenil in Lara je morala v bližini poiskati nekoga, ki naju je rešil.

V osnovni šoli smo skupina približno dvanajstih devetošolcev, ki smo obiskovali izbirni predmet nemščina, razvili posebno strategijo, s katero smo se izogibali ustnemu spraševanju. Ko smo posumili, da ima učiteljica namen spraševati, je imel edini fant v skupini (tako imenovani blaženi med ženami) nalogo, da je začel karseda zanimiv pogovor na določeno temo. Učiteljica, s katero smo se odlično razumeli, se je zatopila v pogovor, čas je tekel in naenkrat je bilo ure konec. Upsala. Presenetljivo je, da je delovalo skoraj vsakokrat.

Dobil sem opomin zaradi uničevanja tuje lastnine, potem ko sem vrgel skozi okno svojo puščico :).

Zbiralna akcija papirja mislim, da smo bili takrat 5.C. Ne morem se nehati čuditi, kako smo se z učiteljico podili po BTC-ju in z vozički nabirali papir, zraven pa se zabavali in res uživali.

Ko je bila učiteljica za angleščino na bolniški, o krožile govorice, da je tekmovala v motokrosu in si pri tem zvila gleženj. To seveda ni bilo res. 🙂
Ob izdelavi raziskovalne naloge z naslovom Kako se širijo novice smo v razredu razširili lažno novico, da je izginila njihova redovalnica. Še kar nekaj časa, preden smo jim povedale, kaj se je zares zgodilo, se je špekuliralo, kdo je vzel redovalnico in našlo se je kar nekaj osumljencev in krivcev.

V poletnem času smo se občasno po pouku kopali v Grosupeljščici, kljub temu, da ta res ni primerna za kopanje, a na te dni imam nekaj najlepših spominov!
Vrata tehnične učilnice so bila zalepljena z mekolom….

Učitelj likovne umetnosti: “Kaj maš to *** –  to ni nč od slike!” (vzame sliko v roke, potegne 4 črte čez celotno sliko, sploh ni več razvidno, kaj je na sliki) “A vidš! Tko se riše!” Potem mi je dal za to sliko 3.

Takrat smo bili 9. c in smo našli milijon oranžnih samolepilnih listkov, v trgovinah so jih uporabljali, da so nanje napisali cene. No, večina nas je te listke lepila po celi šoli. Seveda so želeli vedeti, kdo je to storil in razred je stopil skupaj in smo rekli, da smo bili vsi. Za kazen smo vsi čistili stranišča. Kar je bila prej zabava kakor kazen. ne glede na to, kaj se je zgodilo na šoli, smo bili vedno krivi mi, 9. c., zato smo si na razredne majice napisali: Kdo je kriv? 9.c

Spomnim se, kako sem jokala, ko sem izvedela, da bom morala nositi očala. Potem me je pa učitelj likovnega pouka želel potolažiti in mi je nadel svoja. Cel razred je bruhnil v smeh, jaz pa z njimi vred.

Enkrat sem pri testu zgodovine sošolko vprašala, kako se je imenoval določen kralj, pa mi je, ker so imeli sošolci, ki so sedeli poleg nas, enako vprašanje, na radirko napisala “Pri Evi R.” Namesto, da bi za odgovor pogledala k sošolki poleg mene (imeli so namreč isto vprašanje), je bilo “mojemu” kralju v testu ime “Previr.” Nisem dobila dodatnih točk za izvirnost. 😉