Zimske zgodbe

Zaspana Zima

Nekoč za devetimi visokimi gorami je živela družina s tremi fanti. To so bili Tim, Tom in Tam. Bližal se je božič, snega pa še ni bilo. Vsi otroci so ga nestrpno čakali. Tim, Tom in Tam so sklenili, da bodo poiskali Zimo.

Na poti so srečali škrata, ki jim je povedal, kje se je zadržala Zima. Dal jim je čarobno piščal, ki je igrala samo pesmi o snegu in zimi. Fantje so nadaljevali pot in prišli pred veliko votlino. V njej je trdno spala Zima. Vhod v votlino je stražil ogromen ledeni zmaj. Tim je vzel piščal in začel igrati zimske uspavanke. Igral je, dokler zmaj ni zaspal. Tim, Tom in Tam so nato brez strahu vstopili v votlino in klicali Zimo. Prišli so do velike dvorane, ki se je bleščala v snegu in ledenih kristalih. Tim je spet vzel piščal. Tokrat je igral same vesele in poskočne pesmi o snegu in božiču. Zima se je zbudila in začudeno gledala okoli sobe. Fantje so ji rekli, da vsi otroci čakajo na sneg. Zima je vzela ledeno čarobno palico. Ko je z njo trikrat zamahnila, je zunaj začelo snežiti.

Dečki so se vrnili domov. Vsi otroci so že uživali na snegu. To leto so vsi praznovali lep božič.

Jure N.

Gašper in njegov snežak

Bil je zgodnji zimski dan. Snežilo je že nekaj ur. Gašper je to videl in hitro stekel ven. Že je naredil snežaka. Zmračilo se je in mama ga je poklicala na večerjo. Po večerji je hotel Gašper še ven, a mu mama ni dovolila. Moral je v posteljo. Ko sta mama in Gašper zaspala, se je zunaj nekaj premaknilo.

Snežak, ki ga je naredil Gašper, je oživel. Premikal se je v mrzlem snegu proti cesti. Ravno takrat je mimo pripeljal avto. Malo je manjkalo pa bi od snežaka ostal le korenček. Hitro se je umaknil. Sedaj je plesal bliže hiše. Ni se mogel ustaviti. Mimo je prišla črna mačka. Snežak se je ustavil. Zelo se je prestrašil. Črne barve se je zelo bol. Tudi mačka se ga je ustrašila in stekla naprej. Snežak je plesal in plesal, pa čeprav ni bilo glasbe. Začelo se je daniti. Snežak je šel na tisto mesto, kjer je oživel. Stal je čisto pri miru. Tisti hip je ven pritekel Gašper. Takoj je opazil stopinje in se spraševal, od kod je toliko stopinj. Pomislil je na vse. Nazadnje pa je opazil snežakove noge, ki jih prej sploh ni bilo. Stopinje so bile okrogle kot snežakova stopala. Še zmeraj se je čudil. Takrat pa se je snežak po nesreči premaknil. Gašper se je hotel prepričati, ali je snežak res živ. Požgečkal ga je.  Dve sneženi kepi sta se začeli premikati in Gašper je bil zelo začuden. Začela sta se loviti okoli hiše. Kmalu sta postala najboljša prijatelja.

Zgodaj pomladi pa se je snežak začel topiti. Gašper je izkoristil še zadnje minute z njim. Počasi se je stopil še zadnji košček. Gašper je bil  osamljen, saj ni imel nikogar več za igro. Rekel si je, da bo potrpel do naslednje zime in si naredil novega najboljšega sneženega prijatelja.

Mihej

Zgodba o snežnem konju

Pred davnimi časi je živel prelep konj. Ta ni bil navaden konj, bil je namreč snežni konj. Takoj ko se je skotil, je lahko upravljal zimo. To pomeni, da je lahko sredi poletja pričaral zimo.

In res, nekega poletnega dne je pričaral zimo, saj je bil to njegov najljubši letni čas. Med zimo je delal vse mogoče reči. Ker je lahko upravljal zimo, mu je narava naredila snežaka. Nato so prišli  lovci na konje. A ti lovci niso hoteli ukrasti ali ustreliti konja ampak so hoteli njegovo moč. Vzeli so mu jo tako, da so ga uspavali in mu strgali verižico. Ko se je prebudil, je hotel narediti snežaka, a mu ni uspelo. Nato je videl in začutil , da mu manjka verižica. Potem je videl sledi  gum v snegu. Urno se je zapodil za sledmi.

Ujel je avto z lovci, skočil nanj in ga stlačil. Lovci so se tako ustrašili, da so mu dali verižico nazaj za vrat in spet je bil mogočen. Nato je srečno živel do konca svojih dni.

Brina

Snežna punčka

Nekoč pred davnimi časi je živela punčka, ki je imela tako zelo rada zimo, da je imela v sobici obešene snežinke. Komaj je čakala, da pride zima.

In ko je končno prišla, je bila od jutra do večera zunaj. Nekega dne je k punčki prišel sneženi pes. Naslednji dan jo je obiskala snežna muca. Še naslednji dan snežena papiga. In to se je ponavljalo vsak dan. Punčka se ni želela posloviti od snežnih živali, vendar ni imela več prostora v svoji sobici in zato je rekla: »Ne morem se v miru igrati, zato vas bom peljala k moji babici.«

Punčka je res odpeljala svoje snežne živalce k babici, ki je bila zelo vesela, saj ji je punčka obljubila, da bo živalce in babico obiskovala vsak dan.

Gaja

Zimsko kepanje

Nekoč je živel fant po imenu Miha. Miha se ni rad kepal, saj je mislil, da je kepanje za majhne otroke. Njegovi sosedi so se zelo radi kepali.

Na vremenskih poročilih so napovedali, da bo čez dva dni snežilo. In res je snežilo. Otroci so oblekli kape, pajace, rokavice, šale in škornje. Hitro so stekli ven in se začeli kepati. Miha jih je slišal skozi odprto okno in jim rekel, daje kepanje za majhne otroke. Ampak ga sosedje niso upoštevali. Miha jih je še vedno slišal, zato je šel do vhodnih vrat, jih odprl in ponovil, da je kepanje za majhne otroke. A ga še vedno niso upoštevali. Miha je takrat ponorel in si oblekel pajac, škornje, kapo, rokavice in šal. Ko je prišel ven, ga eden od sosedov ni videl in ga je v tistem trenutku zadel s kepo. Miha je naredil kepo in mu jo vrgel nazaj.

Tako je Miha videl, da je kepanje zabavno in od takrat naprej se je tudi on zelo rad kepal s sosedi.

Jure M.

Mašino darilo

Nekoč pred davnimi časi, je živela punčka z imenom Maša. Zelo rada je imela sneg. Komaj je čakala, da bo zapadel.

Oče je odšel, preden je zapadel sneg. Zaradi tega je bila Maša zelo žalostna. Oče ji je obljubil vrnitev, ko zapadejo prve snežinke. Maša je komaj čakala na ta dan. Spet je bil december in zapadle so prve snežinke. Ampak oče je klical mamo, da ne bo mogel priti tistega dne, temveč šele naslednjega. Maši je kupil darilo, vendar je bila na poti domov huda nesreča zaradi snega in ledu na cesti. Mama je Maši to povedala in zato je bila zelo žalostna. Naslednji dan, ko se je Maša zbudila, jo je pri zajtrku že pričakal oče z darilom. Maša se je zelo razveselila očeta in darila. Takoj ga je odprla in zagledala kužka. Ime mu je dala Piki.

Naslednjega dne je Piki zbudil Mašo, da gresta ven na sneg. Maša je zbudila starša in skupaj so šli ven. Naredili so največjega snežaka. To je bil Mašin najlepši december.

Patricija

Govoreči sneg

Nekega dne je Alja hodila po gozdu. Poti, po katerih je hodila Alja, so bile zasnežene. V gozdu je srečala veliko živali, med drugimi tudi malega jelenčka, ki je klical svojo mamico.

Pod drevesnimi krošnjami je slišala hlipajoč, tresoč glas. Stopila je poleg zasneženega kupa odpadnih vej. Pod vejami se je skrival govoreči sneg. Bil je ves premražen, saj je vso noč padal z neba. Od utrujenosti in nizkih temperatur je bil njegov glas hripav. Alja ga je stisnila k sebi in postala sta prijatelja. Skupaj sta odšla proti domu, kjer mu je Alja zgradila iglu.

Govoreči sneg je bival pri Alji vse do naslednje pomladi.

Neja

Sneženi čarovnik

Pred davnimi časi je v zelo revni družini živela deklica Maša. Bil je dan pred Miklavžem, pri njih doma pa niso imeli še nič pripravljeno. Mama, oče in Maša so se sprehajali po ulici in si ogledali trgovine z najcenejšimi novoletnimi stvarmi.

Hodili so in hodili in kar naenkrat srečali gospoda, ki je ponujal zimske počitnice. Trajale so od decembra do januarja, vendar samo za revne družine z enim otrokom, ki ne hodi v šolo. Maša pa je že hodila v šolo. Mašina starša sta si zelo želela lepe novoletne praznike, zato sta se zlagala in rekla, da Maša še ne hodi v šolo. Nista pa vedela, da je gospod v resnici čarovnik. Vedel je, da sta se mu Mašina starša zlagala, zato ju je poslal v zapor Ledenik. Maša se je zelo prestrašila in se začela jokati. Ko je čarovnik to videl, jo je zaprl v svoje kraljestvo. Ponujal ji je razne ledene stvari in tudi čarati jo je učil. Maša pa je bila še vedno žalostna, saj je pogrešala starša. Čarovnik ji je naredil ledeno kočijo, a Maša je bila še vedno neutolažljiva. Čarovnik ji je dal sneženi meč in ji rekel, naj se z njim brani, ko bo šla reševat starša v zapor Ledenik.

Maša se je spraševala, zakaj ji je čarovnik dal meč. Na poti v zapor pa so kar naenkrat pred njo prišli veliki snežaki. Maša jih je s sneženim mečem  pomanjšala tako, da so postali čisto majhni sneženi možički. In tako so Maša, očka in mama skupaj preživeli novoletne praznike, kar je bilo najlepše darilo.

Tina

Bela dežela

Nekoč je za sedmimi vodami in sedmimi gorami živela mala deklica Kaja. Živela je v majhni hišici skupaj s starejšo sestro Glorijo.

Nekega dne je Kaja sedela na strehi svoje hiše in v daljavi zagledala čisto belo deželo. Zaklicala je »Glorija, spakiraj.« Glorija je prišla iz hiše in jo radovedno pogledala. »Kaj si rekla? Spakiraj? Zakaj?«  Kaja ji je rekla: »Tam daleč stran je neka bela dežela.« Glorija in Kaja sta skupaj pripravili potovalke in se odpravili na pot. Kaja je nenadoma vzkliknila: »Poglej čarobna paličica!«  Vzela jo je z drevesa in se odpravila naprej. Kmalu je padel mrak in dekleti sta se ustavili pred mostom. Pripravili sta spalni vreči in prenočili. Naslednje jutro se je Glorija zbudila in zavpila: »O, ne!« Tudi Kaja se je prebudila in se začudila: »Kaj pa je?« Glorija je namignila z glavo proti mostu, ki se je ponoči podrl. Kaja je pogledala in bila tiho. Iz torbe je vzela čarobno paličico, dvakrat zamahnila in most je bil takoj popravljen. Odpravili sta se čez most in zagledali znak, na katerem je pisalo BELA DEŽELA. Dekleti sta zavpili: »Vau! Čisto bela dežela.« Pred njiju je priletela mala snežna vila in ju pozdravila: » Živjo! Jaz sem Zari, vajina snežna vila.« Dekleti sta jo pozdravili in se ji nasmehnili. Zari jima je rekla: »Pridita, pokazala vama bom vajino ledeno hišico.« Skupaj so odšle do njune hišice. Zari jima je razkazala hiško in odšla.

Dekleti sta se hitro udomačili. Čez nekaj mesecev sta postali kraljici in še zdaj ne vesta, zakaj.

Enna

Snežno drevo

Nekoč je bilo drevo, ki je raslo v gozdu. Ime mu je bilo Snežno drevo. Ni bilo listnato ampak iglasto. Imelo je veliko vej in iglic. Imelo je visoko deblo in dolge korenine.

Snežno drevo je bilo osamljeno in brez prijateljev. Imelo je samo tri brate, ki so živeli v drugi deželi. Ni imelo kaj početi in bilo mu je dolgčas, zato je začelo jokati. Nekega dne je šel na sprehod v gozd fant z imenom Anže. Vprašal je drevo, zakaj joče. Drevo se mu je predstavilo: »Jaz sem Snežno drevo«. Fantek ga je vprašal, če bi postala prijatelja. Drevo mu je odgovorilo: »Lahko, vendar samo, če si prijazen.« Anže mu je odgovoril, da je prijazen. Tako sta postala prijatelja.

Veliko sta se igrala in pogovarjala.  Pogovarjala sta se v življenju, ki ga je živelo Snežno drevo in o tem, kaj je počel Anže. In ostala sta prijatelja do konca svojih srečnih dni .

Patrik

Snežni konj

Nekoč  pred davnimi časi je živela Ledena kraljica, ki je imela Sneženega konja. Ta snežni konj je bil neprecenljiv, saj je ime  posebne moči. Lahko je vsako poletje spremenil v zimo, zmrznil vse vode in pričaral čaroben sneg.

Ljudje pa so se nekega dne odločili, da želijo sami urejati letne čase in vreme, zato so ukradli snežnega konja. Ledeni kraljici je od žalosti zaledenelo srce. Spremenila se je v hudobno kraljico. Ker konj ni mogel več spreminjati vremena, so deželo prizadele hude zime, pomladanske in jesenske poplave ter poletne nevihte s točo. Otroci so najbolj pogrešali drobne snežinke v obliki zvezdic. Konj tako ni več koristil ljudem, zato so premišljevali, kaj bi se zgodilo, če bi konja vrnili kraljici. Odločili so se, da bodo poskusili.

Ko so konja vrnili Ledeni kraljici, se ji je otoplilo srce. Spremenila se je nazaj v dobro kraljico in vse je bilo spet v najlepšem redu.

Nina

Snežni zajček

Nekoč je živel zajček po imenu Bibi. To ni bil navaden zajček ampak je bil Božičkov zajček. Božiček ga je imel zelo rad.

Nekoč pa je Božiček pustil odprta vrata in Bibi je ušel.Tekel je in tekel in iskal zatočišče. Bibi je tekel, dokler ni prišel v državo po imenu Slovenija. Tam ga je ena družina vzela k sebi. Bibi se je zelo zabaval, dokler ni prišel božič. Takrat je začel pogrešati Božička.

Vrnil se je nazaj v Božičkov dom. Božiček se ga je zelo razveselil. Skupaj sta živela do konca svojih dni.

Tobija

(Skupno 607 obiskov, današnjih obiskov 1)
 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost