Učenci s posebnimi potrebami

Otroci in mladostniki s specifičnimi učnimi težavami – podpora pri uresničevanju njihovih potencialov (Zbornik prispevkov)

Pomoč učencem z učnimi težavami

Koraki pomoči učencem z učnimi težavami so opredeljeni v dokumentu Koncept dela Učne težave v osnovni šoli, ki ga je sprejel Strokovni svet RS za splošno izobraževanje leta 2007.

Kontinuum pomoči učencem z učnimi težavami opredeljuje pet osnovnih stopenj pomoči, saj se tudi učne težave razprostirajo na kontinuumu, od enostavnih do zapletenih in od lažjih do težjih oblik. Za učence, ki so vključeni v določeno stopnjo pomoči, je potrebno oblikovati zapis pomoči v obliki Izvirnega delovnega projekta pomoči. Le-ta se nanaša na opredelitev težav učenca, oblike in metode poučevanja, potrebne prilagoditve za učenca, izvajalce pomoči, način ugotavljanja učenčevega napredka in cilje, ki naj bi jih učenec dosegel ob koncu šolskega leta. Izvirni delovni projekt pomoči zahteva soustvarjanje vseh udeležencev v procesu poučevanja, vanj pa je potrebno od samega začetka in na vseh stopnjah pomoči vključiti tudi starše učenca z učnimi težavami.

Kontinuum pomoči učencem z učnimi težavami:

1. Pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja in varstva

Učitelj preživi največ časa z učencem pri pouku in je navadno prvi, ki odkrije učne težave. Njegova naloga je, da individualizira in diferencira naloge in učne zahteve pri pouku, prilagodi način pridobivanja, preverjanja in ocenjevanja znanja, upošteva časovne prilagoditve ter se po potrebi posvetuje s šolsko svetovalno službo. Oblike pomoči učencu je potrebno sproti ustrezno načrtovati, beležiti in ob koncu šolskega leta tudi ovrednotiti.

2. Pomoč šolske svetovalne službe in/ali specialno-pedagoške službe

V primeru, da pri učencu, kljub pomoči učitelja, ni opaziti želenega napredka, se v projekt pomoči vključi šolska svetovalna služba. Šolski svetovalni delavec opravi pogovor z učencem, učiteljem in starši ter dopolni oceno učenčevega funkcioniranja, opredeli močna področja in poskusi odkriti vzroke za učenčeve učne težave. Na tej stopnji pomoči se za učenca ustvari osebna mapa, dokument, v katerega se vloži Izvirni delovni projekt pomoči, pisna poročila učiteljev o učencu in pridobljeno pisno soglasje staršev.

3. Dodatna individualna in skupinska pomoč

Kadar se pri učencu učne težave kljub pomoči na prvih dveh stopnjah nadaljujejo in se ne odpravijo, se učenca vključi v individualno in skupinsko učno pomoč. Na tej stopnji pomoči se izvajalec še bolj poglobi v učenčeve težave in močna področja ter sproti načrtuje delo in potrebne prilagoditve v procesu poučevanja. Učenčev napredek je potrebno vseskozi spremljati in ga vrednotiti.

4. Mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove

Šola lahko za učenca zaprosi za dodatno strokovno mnenje zunanjo ustanovo (Zdravstveni dom, Svetovalni center ipd.), če kljub pomoči na vseh treh stopnjah pomoči učenec ne napreduje. Zunanja ustanova ustrezno svetuje staršem in učiteljem oziroma šolski svetovalni službi glede oblik in metod dela z učencem ali pa staršem predstavi naslednjo, peto stopnjo pomoči.

5. Izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo

Kadar je iz vmesnih in končnih poročil o delu z učencem, ki jih napiše izvajalec pomoči na vsaki stopnji, razvidno, da ima učenec izrazite učne težave in kljub vsem prilagoditvam pri poučevanju in učenju ne napreduje, se staršem predlaga postopek usmerjanja v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. To pomeni, da učenec potrebuje še več pomoči in prilagoditev, kot jih je imel do sedaj. Postopek usmerjanja navadno sprožijo starši na predpisanem obrazcu Zahteva za začetek postopka usmerjanja. Na takšen način učenec dobi odločbo z opredeljenim številom ur dodatne strokovne pomoči in vrsto izvajalca ter potrebnimi prilagoditvami in je usmerjen v eno izmed skupin otrok s posebnimi potrebami.

 

Potek postopka usmerjanja

Vložnik zahteve za uvedbo postopka usmerjanja mora vlogi obvezno priložiti razpoložljivo strokovno dokumentacijo (zdravstvena, psihološka, specialno pedagoška, socialna in druga poročila) ter poročilo vzgojno-izobraževalnega oz. socialnovarstvenega zavoda o otroku. Del strokovne dokumentacije je tudi zapis pogovora z otrokom o postopku usmerjanja, razen če tega zaradi njegove starosti ali sposobnosti razumevanja okoliščin ni mogoče opraviti. Zapis pogovora z otrokom je del zahteve za uvedbo postopka usmerjanja in ga opravi strokovna služba v vzgojno-izobraževalni ustanovi, ki jo otrok obiskuje.

Postopek usmerjanja je uveden šele, ko Zavod RS za šolstvo prejme popolno zahtevo. Svetovalec Zavoda RS za šolstvo, ki vodi postopek usmerjanja (v nadaljevanju svetovalec), zaprosi za strokovno mnenje eno od komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.

Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami v skladu z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami izdela strokovno mnenje na podlagi zahteve za uvedbo postopka usmerjanja ter prejete strokovne dokumentacije o otroku in po potrebi tudi na podlagi pregleda otroka. Strokovno mnenje vsebuje sintezo ugotovitev o otroku, opredeli se vrsta in stopnja primanjkljaja, ovire oz. motnje ter glede na ugotovljene vzgojno-izobraževalne potrebe otroka poda tudi predlog usmeritve v ustrezen vzgojno-izobraževalni program.

Strokovno mnenje svetovalec pošlje staršem oziroma vložniku zahteve za uvedbo postopka ter vzgojno-izobraževalnemu zavodu, v katerega je oz. bo otrok vključen. Starši ali vložnik lahko v osemdnevnem roku sporočijo morebitne pripombe na strokovno mnenje. Na podlagi strokovnega mnenja izda svetovalec odločbo o usmeritvi, s katero se odloči o vzgojno-izobraževalnih potrebah otroka s posebnimi potrebami in o ustreznem programu vzgoje in izobraževanja.

V primeru, ko otrok zaradi kateregakoli razloga zamenja šolo, je o tem potrebno obvestiti svetovalca, ki vodi postopek. Odločba o usmeritvi zavezuje le šolo, navedeno v odločbi o usmeritvi, ki je otroku dolžna zagotoviti pravice, ki mu pripadajo, to pa pomeni, da odločba o usmeritvi ni »prenosljiva« iz ene šole na drugo. Do pridobitve odločbe o usmeritvi mora vzgojno-izobraževalni zavod, v katerega se je otrok prešolal, zagotoviti izvajanje odločbe, če gre za isti program.

SPECIFIČNE in SPLOŠNE UČNE TEŽAVE

Učenci s specifičnimi učnimi težavami so učenci z zelo heterogeno skupino primanjkljajev, ki

se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju in/ali težavah na kateremkoli od naslednjih področij:

• pozornost,

• pomnjenje,

• mišljenje,

• koordinacija,

• komunikacija (jezik, govor),

• branje,

• pisanje,

• pravopis,

• računanje,

• socialna kompetentnost,

• čustveno dozorevanje.

Specifične učne težave so nevrofiziološko pogojene in primarno niso posledica vidnih, slušnih ali motoričnih okvar, motenj v duševnem razvoju, čustvenih motenj …, čeprav se lahko skupaj z njimi pojavljajo. Specifične učne težave se razprostirajo od lažjih preko zmernih težav do težkih in najtežjih oblik specifičnih učnih težav.

Učencev z lažjimi in deloma zmernimi specifičnimi učnimi težavami ter učencev s splošnimi učnimi težavami se ne vključuje v postopke usmerjanja, zato je potrebno opraviti ustrezne diferencialno-diagnostične postopke za razmejevanje specifičnih od splošnih učnih težav ter za razmejevanje lažjih od težjih oblik specifičnih učnih težav. Izobraževanje teh učencev šola izvaja tako, da prilagodi metode in oblike dela ter jim omogoči vključitev v dopolnilni pouk in v oblike individualne in skupinske pomoči (Zakon o osnovni šoli 1996, 12. člen). Za učenca z učnimi težavami ni predviden individualizirani program, v katerega bi bil usmerjen z odločbo, vendar pa to ne pomeni, da ni upravičen do ustreznih prilagoditev v procesu poučevanja in učenja.

Za vsakega učenca z izrazitejšimi splošnimi učnimi težavami in z lažjimi do zmernimi specifičnimi učnimi težavami tako na šoli oblikujemo dokument Izvirni delovni projekt pomoči v skladu s Konceptom dela o učnih težavah, ki je bil sprejet oktobra 2007. Projekt je izviren, ker nastaja posebej za učenca. V izvirnem delovnem projektu skupaj z učencem opredelimo problem oziroma učne težave; predvidimo metodiko in didaktiko poučevanja in učenja, potrebne prilagoditve; izvajalce pomoči pri pouku, dopolnilnem pouku in v okviru podaljšanega bivanja; morebitne druge oblike pomoči in njihove izvajalce ter dogovorjen načrt nalog za odpravo, zmanjšanje ali omilitev učnih težav. Izvirni delovni projekt pomoči pa se ne omejuje le na obvladovanje učnih težav, temveč omogoča tudi odkrivanje in spodbujanje učenčevih močnih področij, interesov, talentov in dobrih izkušenj. V sklepni evalvaciji izvirnega delovnega projekta pomoči opredelimo oblike učenja, prilagoditve in pomoči, ki so učencu pomagale premagati ali omiliti učne težave, hkrati pa zapišemo tudi preventivna priporočila in pobude za nadaljnje delo z učencem.

Učence s težjimi oziroma najtežjimi specifičnimi učnimi težavami, to so učenci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, pa se usmerja, ker so zaradi višje stopnje težavnosti upravičeni do prilagoditev in dodatne strokovne pomoči v okviru programa s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.

 

VRSTE SPECIFIČNIH UČNIH TEŽAV

DISLEKSIJA

Disleksija je specifična motnja branja in pisanja. Je notranje (nevrofiziološko) pogojena motnja, ki vpliva na učni proces branja in/ali pravopisa ter pravilnega pisanja. Gre za motenost procesov, ki predelujejo jezikovne informacije in s tem težave pri prepoznavanju posameznih glasov, kar je pogoj za razumevanje prebranega. Disleksijo spremljajo tudi težave na področju hitrosti predelovanja informacij, kratkoročnega spomina, pravilnega zaporedja, slušne in/ali vidne zaznave, ustnega izražanja in motoričnih spretnosti.

Otroci z disleksijo kažejo naslednje značilnosti:

• govorni razvoj: zamenjevanje podobnih glasov, težave s povezovanjem glasov v besede, slaba izgovarjava, slabo zavedanje rime, slabe slovnične strukture, težave pri poimenovanju stvari;

• motorični razvoj: težave s koordinacijo, težave z opravili (npr, zavezovanje vezalk, oblačenje), spotikanje, pogosto padanje, nerodnost;

• črkovanje: težko pomni pravila črkovanja, pogoste fonološke napake (npr. zamenjuje k-g, t-d, b-d, s-z …), črke niso v pravilnem zaporedju, težave s končnicami (npr. u namesto l), spuščanje in zamenjevanje samoglasnikov, težave pri besedah z dvojnimi soglasniki (npr. oddaja, priimek);

• branje: težave pri prepoznavanju glasov v besedah, težave s pravilnim zaporedjem glasov v besedah, težave z izgovarjavo posameznih glasov v besedi in tudi pogostih večzložnih besed, zamenjevanje besed med glasnim branjem (otrok prebere »metla« namesto »omelo«), težko pomni rime in zaporedja rim, obračanje, izpuščanje ali dodajanje črk, težave s prepoznavanjem besed, branje je zatikajoče, neritmično, počasno, otrok ima odpor do branja, bralno razumevanje besedila je pogosto boljše kot branje posamezne besede;

• pisanje: neobičajen prijem pisala, neobičajen položaj pri sedenju, počasno in težavno pisanje, odpor do pisanja, nedosledna raba velikih in malih začetnic;

• spomin: slab kratkoročni spomin (težko pomnijo sezname podatkov), slab dolgoročni spomin, ki je posledica slabe pozornosti in slabih organizacijskih sposobnosti;

• organizacija: slabo organiziranje učenja, načrtovanje urnikov, organiziranje pripomočkov in stvari, ki so potrebni za učenje.

Kako pomagati?

• Otrok naj zmerno vadi črkovanje, branje in pisanje vsak dan,

• ne pretiravamo s količino branja in pisanja, pri izboru in količini naj sodeluje tudi otrok (s tem bo bolj motiviran),

• izberimo besedila in knjige, ki so napisane na, otrokom z disleksijo, prijazen način (črke med 14 in 18 pt, čitljiva pisava npr. Arial, pastelno obarvan papir brez leska, vrstice s 60-timi do 70-timi znaki, s presledki med odstavki, 2-kratni razmik med vrsticami, levo poravnane vrstice),

• v knjigah naj prevladuje dvogovor, da se otrok lažje vživi,

• bere naj kratke in enostavne stavke, jezikovno preprostejše vsebine,

• naj uporablja bralna ravnilca,

• na družinskih izletih, med nakupovanjem, med ogledom razstave … utrjujmo hitrost predelovanja podatkov, spomin, organizacijo,

• igrajmo se besedne in slikovne igre,

• izvajajmo vaje za prepoznavanje in razvoj glasov …

 

PRIMANJKLJAJI PRI UČENJU MATEMATIKE

Primanjkljaje pri učenju matematike delimo na diskalkulijo in specifične učne težave pri matematiki.

Diskalkulija je specifična razvojna motnja, ki otroku, kljub normalni inteligentnosti povzroča velike težave pri učenju matematike. Težave se kažejo na področju matematičnega pojmovanja, obvladovanja aritmetičnih dejstev in obvladovanja aritmetičnih postopkov. Otroci imajo težave z usvajanjem pojmov, povezanih s količinami, slabše obvladajo štetje, mestne vrednosti, velikostne odnose in uporabljajo manj razvite strategije reševanja matematičnih problemov. Otroci z diskalkulijo kažejo naslednje značilnosti:

• uspešnost pri ustnem izražanju, branju, pisanju, velike težave na področju štetja, računanja, reševanja aritmetičnih problemov,

• težave pri obvladovanju osnovnih matematičnih znanj (npr. štetje, seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje), ne ve, kdaj mora uporabiti katero operacijo,

• dober spomin za besede, slab za števila,

• težave s časovno orientacijo (zamuja, ne zapomni si datumov, ne zna oceniti časa …),

• težave pri orientaciji, spremembi rutine (načina dela, razreda …),

• težave pri merjenju dolžin, denarja, časa,

• slab dolgotrajni spomin (naučeno snov hitro pozabi),

• težave z iskanjem strategij za reševanje matematičnega problema,

• težave pri usvajanju strategij za igre, kot so šah, video igrice, igre s kartami, spomin …

Specifične učne težave pri aritmetiki so pogostejše kot diskalkulija in so pogojene s/z:

• slabšim semantičnim spominom: težave s priklicem aritmetičnih dejstev iz baze podatkov, ker ni bila vzpostavljena dovolj trdna povezava med računom in rezultatom (npr. poštevanka, rezultat seštevanja, odštevanja …),

• proceduralnimi težavami: slabše obvladovanje postopkov, ki niso avtomatizirani (npr. težava s sposojanjem in prenašanjem desetic pri pisnem seštevanju, postopek pisnega deljenja),

• vizualno-prostorskimi težavami: imajo težave pri matematiki zaradi nezmožnosti vizualizacije matematike (npr. geometrija, reševanje enačb, orientacija na številski črti, postavljanje decimalne vejice, orientacija v prostoru, času …).

Kako pomagati?

• Učenje po korakih,

• povezovanje matematičnih problemov s primeri iz življenja,

• konkretizacija matematičnih problemov/znanj s pripomočki (trodimenzionalni pripomočki – računalo, kroglice, kocke …), slikovne ponazoritve (slika prstov rok, slike za količine …); grafične ponazoritve (številski trak , številska premica, številsko zaporedje …),

• učenje s pomočjo opor (kartončki s postopki računanja, tabele pretvarjanja …),

• verbalizacija postopkov (učimo otroka notranjega govora),

• pomoč pri priklicu matematičnih dejstev,

• različne interaktivne in intenzivne oblike treninga,

• veliko vaj, vendar v manjših časovnih obdobjih (10 minut na dan),

• malo število dejstev, ki naj jih otrok uri naenkrat,

• učenje kompenzacijskih strategij (če ne pomni poštevanke, si pomaga s seštevanjem),

• učenje organizacije zapiskov,

• razumevanje težav s strani odraslih,

• organizacija vrstniške pomoči.

 

NEVERBALNE SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE (NSUT)

Z nebesednimi motnjami učenja so povezane težave pri matematiki, pri pisanju (oblika), motnje zavedanja (pravilnost prepoznavanja in interpretiranja) in presoje socialnih situacij. Osnovni primanjkljaj se kaže na področju motoričnih veščin (pomanjkljiva psihomotorična koordinacija, težave z ravnotežjem, težave s finomotoričnimi veščinami), vidno-prostorsko organizacijskih veščin (težave vizualne in taktilne pozornosti/zaznavanja ter prostorskega in časovnega zaznavanja) in socialnih sposobnosti (težave pri usvajanju socialnih veščin, v prilagajanju in na področju emocionalne stabilnosti). Njihova močna področja so pretežno na verbalnih področjih. NSUT niso učne težave v tradicionalnem smislu, ampak bolj motnje življenjskega učenja. V populaciji otrok in mladostnikov je približno 1 odstotek tistih, ki imajo izražene NSUT, vendar je sindrom v porastu.

 

DISPRAKSIJA

Dispraksija je specifična učna težava. Je motnja procesov načrtovanja motorične dejavnosti, usvajanja motoričnih veščin in izvajanja naučenih motoričnih veščin. Izraziti primanjkljaji se kažejo pri organizaciji in izvedbi gibalnih dejavnosti (npr. pogosto padajo, težko se naučijo voziti kolo, drsati, smučati, plesati, imajo težave z lovljenjem žoge, s plezanjem po vrvi, vajah na orodju, hitro se izgubijo, s težavo uporabljajo nož in vilice pri jedi ipd.). Pogosto imajo težave artikuliranja (ne morejo razločno artikulirati, oblikovati glasov), dobro pa razumejo vsebino govora. Spremljajo jih še težave v zaznavanju (slabše razumevanje pomena sporočil in slabša uporaba sporočil v ustrezni akciji). Kljub povprečnim ali nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim imajo ti otroci praviloma težave pri načrtovanju in organizaciji misli.

Kako pomagati?

• Dovolj časa, vaj in spodbud za razvoj gibalnih spretnosti,

• veččutno učenje,

• več časa za izvajanje vseh gibalnih dejavnosti,

• prilagojene gibalne naloge,

• razdelitev zapletenih gibalnih nalog na posamezne dele,

• učenje gibalnih nalog po korakih ob obvezni razlagi postopka,

• omogočanje izbire med dejavnostmi (npr. opisuje izvedbo postopka, ki ga izvaja sošolec),

• pomoč pri organizaciji zapiskov,

• raba nastavkov za pisala (da se izboljša drža pisala),

• pisanje v širše črtovje,

• več prostora za posamezno nalogo,

• omogočanje opor pri učenju črk in števk,

• organizacija pomoči vrstnikov,

• spodbujanje otrokovih močnih področij.

 

SPECIFIČNI PRIMANJKLJAJI NA PODROČJU JEZIKA

Specifični jezikovni motnji pravimo tudi govorno-jezikovna motnja, razvojna disfazija ali zaostanek v jezikovnem razvoju. Povzročajo jo primanjkljaji pri procesiranju znotraj jezika kot

tudi primanjkljaji na področju kognitivnih procesov, ki so povezani z jezikovnim delovanjem. Specifična jezikovna motnja najbolj prizadene skladnjo. Predvsem so težave pri oblikovanju jezikovnih sporočil in rabi jezika pri učenju. Primanjkljaji se lahko kažejo v izražanju ali razumevanju jezika. Otrok ima lahko težave z vsebino jezika (pravilno razumevanje sporočil, logično mišljenje, uporaba primernega besednjaka …), obliko jezika (pomanjkljiva in napačna raba slovničnih pravil jezika) in uporabo jezika (kako jezik uporabljati v komunikaciji in za sprejemanje ter izražanje znanja).

Kako pomagati?

• Veččutno učenje, združevanje besednih sporočil z vizualnimi podporami,

• spoznavanje in usvajanje besed, širjenje besedišča,

• razvijanje slušne percepcije,

• razvijanje razumevanja jezika in izražanja,

• razvijanje govornih strategij,

• povezovanje govora in telesnih aktivnosti,

• nenehno preverjanje, ali otrok razume, kaj se mu pripoveduje,

• jasen in natančen govor,

• individualni govorni trening (logoped),

• poudarjanje pomembnih dejstev,

• raba pripomočkov in učil (ilustracije, skice, miselni vzorci, računalnik …),

• upočasnjen tempo podajanja informacij,

• podajanje abstraktnih vsebin na konkreten način,

• uporabljanje enostavnejših jezikovnih struktur in znanega besedišča.

 

MOTNJE POZORNOSTI (S HIPERAKTIVNOSTJO)

Izraz motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ali brez hiperaktivnosti) se uporablja za označevanje skupine motenj z naslednjimi značilnostmi:

• zgodnji nastanek (navadno v prvih petih letih življenja),

• pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih,

• težnja k prehajanju od ene dejavnosti k drugi, ne da bi bila katera od njih dokončana,

• dezorganizirana, pretirana dejavnost.

Motnja pozornosti pomeni nezmožnost osredotočiti se na nalogo in ohranjati pozornost, dokler naloga ni dokončana.

Impulzivnost pa je težnja k hitremu odzivanju, brez premisleka o posledicah dejanja.

Izraz hiperaktivnost označuje vedenje, ki je pretirano nemirno in brezciljno, nenehna motorična dejavnost sili otroka k beganju od ene dejavnosti k drugi.

Hiperaktivni in impulzivni otroci terjajo, da jim takoj posvetimo pozornost, prekinjajo pogovore in dejavnosti drugih, težko čakajo, da pridejo na vrsto, ne razmislijo, preden kaj rečejo ali naredijo, slabo predvidevajo posledice svojih dejanj, hitro rešujejo naloge, ne pregledujejo svojih izdelkov ipd.

Kako pomagati?

• Okolje mora biti predvidljivo in organizirano z jasnimi pravili,

• postavimo trdne okvire vsakdanjega življenja, ustaljen red obveznosti,

• skupaj z otrokom postavimo dogovore glede kazni in nagrad za njegova dejanja,

• otrokovo upoštevanje navodil nagradimo,

• omejujemo oz. izogibamo se situacijam, kjer mora otrok dalj časa vztrajati v mirovanju,

• minimaliziramo moteče dejavnike v okolju otroka,

• nudimo otroku veliko potrpežljive, naklonjene pozornosti,

• omogočanje mirnega kotička, kamor se lahko otrok umakne,

• pri pouku in učenju vključevanje otroku zanimivih dogodkov (dramatizirana igra, igra z lutkami, gibalne dejavnosti, slikovno gradivo, menjavanje višine glasu ipd.),

• razdelitev daljših nalog in zadolžitev na posamezne dele, ki so v skladu s sposobnostjo pozornega sledenja otroka,

• navajanje otroka na samonadzor,

• pri učenju raba učnih in tehničnih pripomočkov,

• več odmorov in usmerjenega gibanja.

POVEZAVE:

Zakon o osnovni šoli ZOsn (Ur. l. RS, št. 12/1996)

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 63/2013)

Koncept dela Učne težave v osnovni šoli, 11. 10. 2007

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1, Ur. l. RS, št. 58/2011)

Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (dostopno na spletni strani ZRSŠ 15. 1. 2014)