»Osnovna šola Brinje Grosuplje je kraj, kjer dobiš dobro ZNANJE, kjer spodbujajo USTVARJALNOST vsakogar, šola, kjer si lahko RADOVEDEN in NAVDUŠEN, kjer se krepi tvoja ODGOVORNOST in kjer postajaš SAMOSTOJEN. Lepo je tudi to, da vsi na šoli SODELUJEMO Z OKOLJEM in da se na šoli čuti pozitiven ODNOS DO NARAVE.«

»Spoštovanja se učimo, prijateljstva gradimo.«

Naša vizija je vpeta v zgodbo o Meti in Tinetu, ki si jo lahko preberete.

Ura je bila že osem in prvi žarki jutranjega septembrskega sonca so se kazali izza obronkov gričev in hribov okoli Grosuplja. Tine je s šolsko torbo na rami počasi hodil proti šoli, nekoliko nejevoljen, da so se počitnice končale, saj bi rad dokončal še toliko stvari, ki jih zdaj zaradi šolskih obveznosti verjetno ne bo mogel. Ko se je bližal šoli, je zagledal dekle, ki ga še nikoli prej ni videl. Ko je opazila, da Tine radovedno gleda v njeno smer, se je opogumila in se mu predstavila: »Živijo, jaz sem Meta. Poleti smo se preselili v Grosuplje. Danes grem prvič v mojo novo šolo, na Brinje.« Tine ji je povedal, da je on že devetošolec in da ji lahko pove kaj o šoli, če seveda želi. Tako sta se začela pogovarjati in Meta ga je začela spraševati to in ono o brinjski šoli. Tine ji je povedal, da je to šola, ki sprejema in spoštuje različnost prav vsakega učenca, kar je dandanes prava redkost. Že dejstvo, da sta pod isto streho dve šoli – osnovna šola in osnovna šola s prilagojenim programom – kaže, da je to šola za vse otroke. Ko sta se pogovarjala, sta ugotovila, da so jima všeč podobne stvari in da se bosta veliko srečevala – tudi v knjižnici, saj sta oba knjižna molja. Tine ji je predstavil široko paleto dodatnih dejavnosti; ko je Meti našteval, kaj vse obstaja na šoli, je ugotovil, da ni čudno, da je za radovedne in ukaželjne učence včasih kar težko usklajevati vse dejavnosti, pri katerih bi mnogi radi bili, saj jih je res veliko. Meta se je strinjala in dodala, da je bogata izbira vedno dobrodošla, in da je šola kraj, kjer se ustvarjajo situacije, ki nas krepijo za resnične situacije v življenju, ter da učitelji in ostali delavci šole ob pomoči staršev vzgajajo dobre ljudi. »V šoli vsi skupaj ustvarjamo boljši svet za danes in jutri,« je še dodala.

Meta je hitro ugotovila, da je Tine res »faca«, še bolj pa se ji je prikupil, ko je iz žepa torbe vzel malo zeleno rego in ji hitel razlagati, kako jo je našel poškodovano ob cesti, ter nekaj časa skrbel zanjo. Zdaj pa jo nese v šolo, da vpraša učiteljico naravoslovja za nasvet, kaj narediti z njo. Meti se je zdel trenutek ravno pravšnji za to, da je Tineta vprašala, katere značilnosti šole Brinje so zanj najpomembnejše. Malo je pomislil, nato pa izstrelil: »Osnovna šola Brinje Grosuplje je kraj, kjer dobiš dobro ZNANJE, kjer spodbujajo USTARJALNOST vsakogar, šola, kjer si lahko RADOVEDEN in NAVDUŠEN, kjer se krepi tvoja ODGOVORNOST in kjer postajaš SAMOSTOJEN. Lepo je tudi to, da vsi na šoli SODELUJEMO Z OKOLJEM in da se na šoli čuti pozitiven ODNOS DO NARAVE.« Pri tem je nežno pobožal malo žabico. Meta je začutila, da ji bo na šoli všeč. Zato ga je vprašala še, kakšna je hrana na Brinju. Tine je povedal, da je kuhinja super, da so vsi, ki delajo v kuhinji, zelo prijazni, in da se vedno potrudijo za okusne obroke. Seveda so jo zanimali še odmori in tudi glede tega je imel Tine kaj povedati. Govoril je o aktivnih odmorih s športnimi igrami, o glasbenih aktivnostih, odprtjih razstav učencev, podelitvah nagrad pri  natečajih ter seveda o vsakodnevnem šolskem radiu. Tine je Meti povedal, da je tukaj spoznal svoje najboljše prijatelje, odlične in predane učitelje,  in poudaril, da ima na šoli odlične pogoje, da bo lahko iz sebe naredil kar največ in postal, kar bo hotel.

Meta je bila vesela takšnega odgovora, saj je v Tinetovem glasu začutila iskrenost, na njegovem obrazu pa se je prikazal nasmešek, ki ga človek dobi le takrat, ko govori o nečem, kar ima res rad. Dobila je potrditev, da so jo starši vpisali na pravo šolo.

Prišla sta pred šolo, se spustila po stopnišču, kjer so učence ob zvokih šolskega zvonca pričakali razredniki. Ko je Meta vstopala v šolo, ji je čez misli šinilo, da bo že držalo, kar pravi njena babica o tem, kaj je glavno poslanstvo šole, namreč: »Spoštovanja se učimo, prijateljstva gradimo.« In s tem se je popolnoma strinjala.