Iz zgodovine razvoja šolstva v Grosupljem

Začetki stoletne zgodovine

Leto 1928 – zgrajena šola ob Adamičevi cesti

Vpliv šolskih reform

Šola postane pretesna

Leto 1971 – zgrajena šola ob Tovarniški cesti

Šola s prilagojenim programom – velika pomoč učencem

Prizadevanja za gradnjo nove šole in delitev šol

Nove pridobitve – telovadnica, knjižnica in kuhinja z jedilnico – (zametki priprav na delitev šol)

1997/98 –  samostojnost OŠ Brinje Grosuplje

Dela in uspehi v samostojni OŠ Brinje Grosuplje

Leto 2000 – zgrajena nova šola ob Ljubljanski cesti

Naših deset let

Začetki stoletne zgodovine

Enorazredna ljudska šola v Grosupljem je bila ustanovljena z odlokom deželnega sveta in v soglasju s krajevnim deželnim odborom 30. marca 1903. leta. Tedanji šolski okoliš je vključeval naslednje vasi: Grosuplje, Stransko vas, Brezje, Perovo, Sp. Blato, Brvace, Jerovo vas in Dobje. Vse te vasi so pred ustanovitvijo šole v Grosupljem sodile v šolski okoliš OŠ Šmarje, vas Sp. Blato pa je sodila v šolski okoliš OŠ Žalna.

V januarju 1904. leta je župan občine Grosuplje na seji občinskega odbora predložil načrt in predračun za gradnjo šole. Občinski odbor je predračun zavrnil, saj se je skliceval na velike stroške, ki jih je imela občina pri tekočem vzdrževanju prostorov (župnišče in gospodarsko poslopje v Šmarju), v katerih je tedaj potekal pouk. Odbor je sklenil, da za potrebe novoustanovljene šole za pet let vzame v najem pritličje hiše Franca Košaka z Grosuplja. Takratni šolski prostor je meril 40 m2, šolska kronika pa ne hrani podatka o številu učencev, ki so takrat obiskovali šolo.

Slavnostna otvoritev enorazredne osnovne šole je bila 16. septembra 1904. Že leta 1907 pa je šola postala dvorazrednica, ker se je število šoloobveznih otrok povečalo. Zato so v naslednjem letu  zopet stekla prizadevanja za gradnjo nove šole, vendar tudi ta načrt ni bil realiziran. Ker pa je število otrok še vedno naraščalo, je šola razširila svoje prostore. Dodatno učilnico je dobila v takratnem gasilskem domu.

Leto 1928 – zgrajena šola ob Adamičevi cesti

Gradnjo nove šole je prehitela prva svetovna vojna. Vojaška oblast je šoli zasedla komaj pridobljeno učilnico v gasilskem domu. Ob koncu vojne je šola dobila učilnico nazaj, ponovno pa so oživela tudi prizadevanja za izgradnjo nove šolske stavbe. Ta je bila zgrajena na današnji lokaciji ob Adamičevi cesti šele leta 1928. Želje Grosupeljčanov po novi šolski stavbi so se uresničile  torej šele po dolgih štiriindvajsetih letih.

Število učencev v šoli je naraščalo;  podatki v šolski kroniki pravijo, da je šola že leta 1930  bila štirirazrednica; obiskovalo jo je 136 otrok. Vse  do vojne je to število naraščalo, tako da jih je bilo marca 1941 že 217.

Druga svetovna vojna tudi šoli ni prizanesla. Leta 1943 je bila šola požgana, 1945. pa še bombardirana. Pouk so zato preselili v stanovanjsko hišo v Brinje (današnja stanovanjska stavba na Ljubljanski cesti 30). Po vojni so začeli šolo počasi popravljati, naraščati pa je začelo tudi število učencev.

Vpliv šolskih reform

V Sloveniji je bilo leta 1946 vpeljano obvezno sedemletno šolanje in tudi Grosuplje je v šolskem  letu 1949/50 dobilo popolno  sedemletko.  Sedemletko so sestavljali 4 nižji razredi. Kot prvi višji razred je bil v tem šolskem letu oblikovan 5. razred. Vanj so prostovoljno hodili tudi učenci iz šole Žalna, Sp. Slivnica, Polica in Šmarje. 5. razred je imel dva oddelka, šolska kronika pa hrani podatek, da  je šolo v tem šolskem letu obiskovalo 192 učencev. Šola je oblikovala 7. razred sedemletke šele v šolskem letu 1949/50. Že leta 1950 pa so se začele nove šolske reforme. Pojavila se je težnja, da se na šolah ustanovijo nižje gimnazije. Grosuplje je leta 1951 dobilo prvo nižjo gimnazijo in sedemletko. Taka organizacija šole je ostala do začetka šolskega leta 1958/59, ko je bila v Sloveniji uvedena enotna osemletna osnovna šola. Tega leta je bila tudi na Grosupljem ukinjena nižja gimnazija in uvedena enotna osemletna osnovna šola.

Šola postane pretesna

Leta 1959 je bila sklenjena pogodba za obnovitev šole in dozidavo prizidka. Gradnja je bila zaključena leta 1960. V prizidku je bil prostor za 4 učilnice in pripadajoče kabinete. Šolo je obiskovalo takrat 426 učencev, pouk pa je bil organiziran v dveh izmenah.

Leto 1971 – zgrajena šola ob Tovarniški cesti

To so bili časi, ko je vsako šolsko leto prineslo spet kakšno novost. Tako se je v šolskem letu 1961/62 šola na Spodnji Slivnici organizacijsko združila z grosupeljsko šolo. Naslednje leto, to je v šolskem letu 1962/63, pa je osnovna šola Grosuplje postala centralna šola. K njej so sodile naslednje podružnične šole: Ilova Gora, Kopanj, Podtabor, Polica, Sp. Slivnica, Škocjan in Žalna. Na šoli Grosuplje so v višjih razredih nadaljevali šolanje le tisti učenci iz podružnic, ki so to sami želeli.

V šolskem letu 1965/66 so bili na centralno šolo vključeni  vsi učenci 5. in 6. razreda podružničnih šol. Na šoli je bilo skupaj 667 učencev, pouk pa je bil za učence višje stopnje dopoldne, za učence nižje stopnje pa popoldne. Tega leta je učence začel voziti iz smeri Žalna, Polica, Škocjan in  Račna tudi šolski avtobus. Do tega šolskega leta so namreč otroci tudi iz oddaljenih krajev prihajali v šolo peš, nekateri pa so živeli med tednom pri sorodnikih v Grosupljem. Ker je število učencev iz leta v leto naraščalo, se je v šolskem  letu 1969/70 začela 3. izmena. To je le izbilo sodu dno in spet so stekla prizadevanja za zidavo nove šole.

Skupščina občine Grosuplje je zato sprejela program izgradnje šolskih stavb za celo občino in konec avgusta 1971 je Grosuplje dobilo novo šolo ob Tovarniški cesti. Poimenovana je bila po našem rojaku, ameriškem Slovencu, Louisu Adamiču. Pouk v njej so začeli učenci od 5. – 8. razreda. Učenci od 1. do 4. razreda pa so ostali na stari šoli ob Adamičevi cesti.

Tako so se po dolgih letih izpolnile želje otrok, učiteljev in staršev po pouku v samo dopoldanskem času. Pouk je takrat v devetindvajsetih  oddelkih obiskovalo 861 učencev. Žal pa je pouk v eni izmeni potekal le dobrih 10 let. V zgodnjih 70-ih letih se je začelo zmanjševati število učencev v oddaljenih podružničnih šolah, čemur je sledilo tudi zapiranje šol v teh krajih. Najprej je  bila v šolskem letu 1972/73 ukinjena šola v Škocjanu in potem v šolskem letu 1974/75 šola na Mali Ilovi Gori. Vsi ti učenci so bili prešolani na centralno šolo. Skupaj z ukinitvijo teh šol se je pojavila potreba po organizaciji oddelka podaljšanega bivanja. Prvi oddelek je bil organiziran vzporedno z zaprtjem šole v Škocjanu, to je v šolskem letu 1972/73. Zaradi  stalnega naraščanja števila učencev je postala šola premajhna in v šolskem letu 1982/83 je bil ponovno uveden dvoizmenski pouk. Pouk je bil organiziran izmensko za učence predmetne  in razredne stopnje.

Šola s prilagojenim programom – velika pomoč učencem

Šolsko leto 1969/70 je zaznamovano z odprtjem prvega oddelka šole s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom (OŠPP). Z leti je število oddelkov naraščalo, pouk pa poteka v samostojnih ali kombiniranih oddelkih še danes.

Zaradi stiske staršev, ki  so imeli doma otroke z zmerno in težjo motnjo v razvoju in jih niso želeli dati v zavod, pa je bil na šoli leta 1983 oblikovan tudi oddelek delovnega usposabljanja (danes oddelek posebnega programa vzgoje in izobraževanja).

PRIZADEVANJA ZA GRADNJO NOVE ŠOLE IN DELITEV ŠOL

Od leta 1982 do 1990 so imeli v šolski stavbi ob Adamičevi cesti pouk vsi učenci od 1. do 4. razreda Grosupljega in bližnje okolice v dopoldanski in popoldanski izmeni, 4 kombinirani oddelki OŠPP in oddelek za delovno usposabljanje pa samo v dopoldanski izmeni. Vsi učenci predmetne stopnje od 5. do 8. razreda pa so imeli pouk v novi šoli na Tovarniški tudi v dveh  izmenah. Popoldanski pouk na predmetni stopnji je trajal do poznih večernih ur, v razredih pa so bili tudi vozači in to so bili razlogi  za razmišljanje o delitvi grosupeljske osemletke v dve (pedagoško) ločeni osemrazredni  enoti.

Nove pridobitve – telovadnica, knjižnica in kuhinja z jedilnico – (zametki priprav na delitev šol)

Leta 1988 je bila šoli ob Adamičevi cesti prizidana telovadnica v izmeri 336 m2, v letu 1990 pa so v novem prizidku našle prostor še knjižnica, kuhinja in jedilnica, urejeno pa je bilo tudi manjše asfaltno igrišče za šolo. S tem je stavba ob Adamičevi cesti dobila minimalne pogoje za predmetni pouk, zato je bila s šolskim letom 1990/91 grosupeljska osemletka ločena na dve enoti od 1. do 8. razreda. Enota ob Tovarniški cesti je imela po 2 oddelka od 1. do 4. razreda in 4 do 5 oddelkov od 5. do 8. razreda (700 učencev); na enoti ob Adamičevi cesti pa sta ostala po dva oddelka od 1. do 8. razreda (420 učencev v 16 oddelkih) in 4 oddelki šole s prilagojenim programom z devetindvajsetimi  učenci ter 1 oddelek vzgoje in izobraževanja otrok z zmerno in težjo motnjo v razvoju s petimi  učenci. Enoti ob Tovarniški in Adamičevi sta  imeli dogovorjen šolski okoliš. Učenci od 5. do 8. razreda so obiskovali pouk samo dopoldne, učenci od 1. do 4. razreda pa samo popoldne. Takšna organizacija pouka je ostala vse do septembra 2000, ko je bila zgrajena nova šola v Brinju in so vsi učenci v občini Grosuplje začeli obiskovati pouk samo v dopoldanskem času.

V letu 1993 je postala članica IS Občine Grosuplje za družbene dejavnosti gospa Olga Žitnik, ki je s tem pridobila priložnost za predstavitev prostorske stiske na področju šolstva takratni skupščini. Natančna analiza je pokazala, da so bile v takratni občini Grosuplje (področje današnjih občin Grosuplje, Ivančna Gorica  in Dobrepolje) šolske in športne površine tako minimalne, da smo bili prav med zadnjimi v Sloveniji.

Takratni župan občine, g. Rudolf Rome, vodja urada za družbene dejavnosti, ga. Brigita Repar, predsednik izvršnega sveta, g. Franci Ahlin in člani IS so takoj uvideli resno potrebo in nujnost po  širitvi šolskega in športnega prostora. Skupaj so pripravili dolgoročni program investicij za takratno grosupeljsko občino s ciljem odpraviti popoldanski pouk. Pri reševanju tega problema je naklonjeno sodelovalo tudi Ministrstvo za šolstvo in šport.

»Boj« ravnateljev za boljše pogoje dela učencev in učiteljev v občini Grosuplje je takratna Grosupeljčanka, novinarka Bogi Pretnar, videla takole:

Zemljišče (lokacija sedanje nove OŠ Brinje Grosuplje in športne dvorane) je bilo v zasebni lasti, zato je bilo potrebno kar nekaj taktnih pogovorov in utemeljevanj, da je gradnja nove šole in večnamenske športne dvorane širšega družbenega interesa za  takratne in bodoče generacije, da so bili lastniki pripravljeni prodati tako veliko zemljišče v centru Grosupljega.

1997/98 –  samostojnost OŠ Brinje Grosuplje

V času priprav na začetek gradnje nove šole je dozorela tudi potreba, da se enota OŠ ob Adamičevi cesti osamosvoji, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za popolno delitev šol. Sporazumno s centralno šolo, s starši in Ministrstvom za šolstvo in šport je bil na občinskem svetu 5. marca leta 1997 sprejet Odlok o samostojnem vzgojnoizobraževalnem zavodu OŠ Brinje Grosuplje. Občinski svet je imenoval za v. d. ravnateljico zavoda v ustanavljanju gospo Olgo Žitnik, ki je bila dotlej pomočnica ravnatelja. Enota ob Adamičevi cesti se je ločila od OŠ Louisa Adamiča in s šolskim letom 1997/98 začela svojo samostojno pot pod imenom Osnovna šola Brinje  Grosuplje.

Dela in uspehi v samostojni OŠ Brinje Grosuplje

Šolsko leto 1997/98 smo začeli, kot je bilo že omenjeno, samostojno. Da je delo 1. septembra nemoteno steklo, je bilo potrebno veliko priprav in del, od pravno formalnih, administrativnih, gospodarskih, do pedagoških.

Med poletnimi počitnicami  smo preuredili nekaj učilnic in šolo prepleskali  z ekološkimi barvami, s čimer smo želeli ustvariti prijetnejši ambient, ki je tudi eden od pogojev za dobro počutje in posredno s tem za tople medčloveške odnose ter večjo učinkovitost pri delu vseh uporabnikov. Poleg tega smo pripravili letni delovni program, šolsko publikacijo in srednjeročni plan življenja in dela OŠ Brinje Grosuplje za obdobje 1997 – 2002. V omenjenih publikacijah smo opredelili vizijo šole, prostorske, kadrovske in organizacijske pogoje za delo, vzgojno-izobraževalne cilje in naloge pedagoških delavcev, vsebino in načine izvajanja zagotovljenega programa, razširjeni program šole, hišni red, skrb za zdravje in varnost učencev, šolski koledar, koledar srečanj in tekmovanj in druge potrebne vsebine.

Naše osnovno vodilo je bilo: Ne za šolo, za življenje se učimo in vzgajamo.

Vizijo šole pa smo opredelili takole: Prijazna in odprta šola delovnih, uspešnih in ustvarjalnih učencev in pedagoških delavcev, sožitje in medsebojna pomoč OŠ in OŠPP ter aktivno vključevanje v občinski prostor v enoizmenskem pouku v novi šoli.

Naša skupna želja je bila, da bi bili naši učenci obogateni s širokim znanjem in primernimi človeškimi vrednotami, da bi se ob učenju dobro počutili, prosti čas pa izkoristili aktivno in smotrno.

Osnovna naloga vsake in tudi naše šole je kvaliteten pouk, ki temelji na kreativnosti, iniciativnosti, raziskovalnem in projektnem delu ter sposobnosti  samoocene tako pri učencih kot pri učiteljih ob zagotavljanju optimalnih pogojev za razvoj vseh učenčevih in učiteljevih potencialov. Poleg tega je  poslanstvo šole zavzemanje za dobre medčloveške odnose, zdrav način življenja in samodisciplino.

Kljub temu, da smo imeli v 70 let stari stavbi izredno slabe pogoje za delo, saj nam je sodoben pouk oteževala poleg dvoizmenskega pouka tudi minimalna nesodobna oprema, smo učencem OŠ in OŠPP skušali nuditi čimveč tako na vzgojnem kot izobraževalnem področju. V pouk smo že v prvih letih vnašali elemente projektnega dela, uspešno izvajali integracijo učencev s posebnimi potrebami, veliko časa namenjali organiziranim prostočasnim dejavnostim, v okviru katerih smo organizirali ekološke in čistilne akcije, športno rekreativne popoldneve in počitnice, različne tečaje, razvedrilne akcije in podobno.

Ob notranji utesnjenosti pa nas je pestila tudi zunanja. Stara šola je namreč ukleščena med dve prometni vpadnici, zaradi česar je primanjkovalo tudi potrebnih zunanjih športnih površin.

Kljub slabim prostorskim pogojem in minimalni učni tehnologiji pa so na izobraževalnem in na športnem področju naši učenci dosegali več kot odlične rezultate, ki so zasluga tudi njihovih učiteljev in mentorjev, nenazadnje pa tudi njihovih staršev, ki si skozi celo šolsko leto prizadevajo ustvariti  čim boljšo  klimo in kondicijo, jih vzpodbujajo in jim vlivajo samozavest, se skupaj z njimi veselijo uspehov in jim pomagajo sprejemati poraze.

Na šoli smo se vsi trudili ustvarjati čim boljše pogoje za delo. Kljub izredni prostorski stiski, ki so jo najbolj občutili učitelji in učenci predmetnega pouka in neugodnemu popoldanskemu pouku učencev razredne stopnje, smo strpno iskali najboljše možne rešitve pri načrtovanju in izvajanju pouka ter ostalih dejavnosti, še posebej ob dejstvu, da je postajala slika na gradbišču nove šole vsak dan resničnejša.

Leto 2000 – zgrajena nova šola ob Ljubljanski cesti

Šolsko leto 2000/01 smo pričeli v novi šoli ob Ljubljanski cesti. Šola je javni VIZ zavod, v katerega sestavo sodita poleg matične šole še podružnična šola s prilagojenim programom, ki ima prostore v matični šoli in podružnična šola Polica. Šola ima ime po naselju Brinje in Brinjskem hribu, ki je bil nekoč poraščen z brinjem in v bližini katerega je  nova šola tudi zgrajena. Znak šole (sova – simbol učenosti, odprta knjiga – zakladnica znanja, brinove vejice – simbol premagovanja težav na poti do kvalitetnega, trajnega znanja) so izdelali učenci pri likovni vzgoji pod mentorstvom našega likovnega pedagoga.

Osnovni cilj gradnje nove šole je bil odprava popoldanskega pouka in s tem izboljšanje prostorskih ter učnih pogojev za vse grosupeljske osnovnošolce, večnamenska športna dvorana pa od leta 2000 dalje zapolnjuje  veliko vrzel na področju pokritih športnih površin za rekreativno in tekmovalno športno dejavnost tako mladih kot starejših, hkrati pa služi tudi večjim športnim in občasno tudi kulturnim in zabavnim prireditvam v občini. Šola je lepa, sodobno opremljena in v slovenskem šolskem prostoru znana po edinstveni arhitekturi, saj ima na celotni zahodni strani poševne stene, ki pa niso  ravno najbolj pozitivna in funkcionalna pridobitev.

Prostorski pogoji in oprema šole so seveda pomembni, vendar pa so za doseganje dobrih rezultatov pomembni in zaslužni predvsem učitelji in učenci, posredno pa seveda tudi njihovi starši. Naši učenci se udeležujejo mnogih tekmovanj iz znanj in športa, natečajev, prireditev in akcij. In njihovi dosežki res niso zanemarljivi. Čeprav je pomemben vsak še tako majhen dosežek, v katerega je učenec vložil veliko truda in časa, je vseh dosežkov in priznanj toliko, da bi gotovo trajalo debelo uro, če bi hotela našteti vse, zato bom navedla le nekaj najodmevnejših in najzanimivejših.

Naših deset let

V desetih letih, odkar delujemo samostojno pod imenom Osnovna šola Brinje Grosuplje, so naši učenci prejeli 27 zlatih priznanj iz znanja matematike, logike, fizike, slovenščine, angleščine, zgodovine, kemije in biologije. Učenci se vsa leta množično udeležujejo tekmovanja v Veseli šoli, kjer jih je 27 osvojilo naslov državnega prvaka. Naša nekdanja učenka Ana Srebrnič je bila večkratna državna prvakinja v šahu, udeležila se je tudi svetovnega prvenstva, na mednarodnem turnirju  leta 1998 pa je pri svojih rosnih trinajstih osvojila celo naslov moškega mojstrskega kandidata, ki ga v Sloveniji ni imelo še nobeno dekle njene starosti. V športu so najboljši rezultat dosegli košarkarji, ki so v državnem finalu zasedli drugo mesto in rokometaši, ki so  na državnem finalnem tekmovanju zasedli tretje mesto. Izjemno dobri pa so vsa leta tudi strelci, ki so kar nekajkrat zasedli 1., 2. in 3. mesto na državnem tekmovanju. Med temi je bil tudi učenec Željko Moićević, ki je danes član državne strelske reprezentance in je bil tudi državni mladinski prvak v streljanju z zračno puško. Izjemno ustvarjalni in motivirani pa so naši modelarji, ki so osvojili zlata priznanja na državnih tekmovanjih mladih tehnikov tako ekipno kot posamezno, in sicer za model space shuttla, za model vozila na zračni blazini, za konstruiranje z elektronsko zbirko in za izdelan EKO-avto na električni pogon. Slednji je prejel tudi nagrado Zveze za tehnično kulturo v obliki enotedenskega bivanja naših modelarjev in njihovega mentorja v Španiji.

Od mnogih priznanj in nagrad, ki so jih učenci prejeli za sodelovanje na likovnih, literarnih in drugih natečajih, naj omenim le priznanje Japonske JAL foundation, ki ga je prejela učenka naše šole za svoj haiku, nagrado UNICEF-a za najboljšo otroško radijsko oddajo in zlato priznanje za najboljši znanstveno-fantastični film Baza na Marsu.

V šolskem letu 2006/07 pa so bili “glavni” učenci 7. razreda, ki so na tekmovanju Male sive celice zmagali ter si prislužili potovanje v Gardaland.

Nenazadnje pa smo vsi zelo ponosni tudi na pridobitev EKO-zastave, s čimer smo postali EKO-šola.

Še tako veliki dosežki in priznanja in vsi odlični uspehi nimajo prave vrednosti, če je naš odnos do ljudi in narave negativen, če v želji po doseganju odličnih rezultatov pozabimo na osnovne življenjske vrednote, kot so ljubezen, prijateljstvo, strpnost, medsebojna pomoč, skrb in odgovornost za naravo in vse ljudi. Naša skupna želja je, da bi bili naši učence obogateni s širokim znanjem in primernimi človeškimi vrednotami, da bi se ob učenju dobro počutili, prosti čas pa izkoristili aktivno in smotrno.

Kljub temu, da smo vsi v šoli in našem kraju nadvse veseli in ponosni na novo šolo in športno dvorano, pa je naša želja, da bi se večina zavedala dejstva, da ni pomembno, ali igramo na igrišču pred šolo ali pa v najboljši olimpijski dvorani. Pomembno je le to, da v igri in učenju uživamo.

Irena Kogovšek