V ponedeljek ob 5.45 zjutraj pred šolo …

To je bila glavna misel štiridesetih učencev 8. in 9. razreda, ki so se ob taki zgodnji uri zbrali na spodnjem parkirišču pred šolo. Pa ne kar tako, brez razloga. Prišli so – v spremstvu svojih staršev, bratov in sester ter s spakiranimi kovčki – nared za enotedensko izmenjavo s šolo Ennemond Richard v St. Chamondu. Ko smo končno spravili v avtobus vso prtljago, smo v spremstvu šoferjev Roka in Staneta ter učiteljic Petre, Marjetke in Mateje odrinili na dvanajsturno pot. Morda se res sliši veliko, a pot nam je minila hitro, saj sta šoferja delala vmesne postanke, da smo se lahko razgibali in nadihali svežega zraka. Vas zanima, kje vse smo se vozili na poti do svojih dopisovalcev?
Najprej smo zavili na avtocesto proti Ljubljani, pa mimo Trsta, nato pa v nekoliko dolgočasno Padsko nižino. Sama ravnina, nekoliko turobna meglica … a v daljavi so se po petih urah vožnje spet pokazali najprej grički, nato pa hribi in v daljavi gore. Pa predor Frejus. Tunel, dolg skoraj 13 km, a mi smo bili zgovorna druščina, zato nam je čas hitro minil tudi pod ogromnimi gmotami skal nad nami. Ko smo prišli iz tunela, je učiteljica Marjetka komentirala, da se ji zdi, kot da bi se vozila po Vipavski dolini. Na desni – prisojni – strani so bili čudovito urejeni vinogradi, nad katerimi so se v višini bočile strme skalne stene. Čudovit prizor, ki ga je težko opisati. Kmalu zatem smo šli iz čudovitih, skoraj neokrnjenih predelov Francije proti mestni vpadnici za Lyon. Šoferji, ki se pritožujete nad gnečo na poti v Ljubljano, vedite, da tisto ni nič v primerjavi z vsakodnevno gnečo proti Lyonu in iz njega.
Ura je bila že šest in bližal se je čas, ko bomo v živo srečali svoje dopisovalce. Postajali smo nemirni – v avtobusu je bilo moč čutiti napetost in pričakovanje. Končno se je pred nami pokazala tabla ST CHAMOND. To smo čakali! In dočakali! In točno ob sedmih, kot smo rekli, smo zapeljali na dvorišče šole Ennemond Richard in zagledali vesele obraze svojih dopisovalcev. Hitro smo se spravili z avtobusa in našli vsak svojega, nato pa odšli z njimi domov. Veselimo se vsega, kar bomo doživeli v Franciji. Seveda vas bomo o vsem sproti obveščali in vam pripeli poleg besed še kakšno sliko ali dve.